Kope

Včeraj sem popolnoma zamudila sončni vzhod, ampak ujela sem pa še nekaj reberc na Kopah :D

Šla sem smučat, sama. Po parih letih. In marsikdo je bil presenečen in začuden, da sem šla sama, nekaterim sem se celo zasmilila. Jaz pa sem si zmedeno mislila, v čem je problem?

Ljudje ne znajo biti sami. Kar naenkrat so osamljeni. In izgubljeni. Jaz vedno bolj obožujem biti sama. Slišati sebe, biti v trenutku in slediti impulzu življenja, ki ga trenutek rodi.

In tako sem prvič v življenju doživela smučanje na čisto nov način. Nisem v neki jaki kondiciji, ampak ko smučam rada smučam na polne granate. Prvo vožnjo sem dejansko bila cela lesena in sem čutila, da sploh nisem ogreta in sem se trudila samo ne pasti. Naslednje tri pa sem že šla do konca in sprobavala meje hitrosti in kontrole... Vmes nisem mogla, da ne bi slikala, ker je bilo naravnost pravljično. Pri naslednjih dveh pa sem že čutila žganje v stegnih in rahli kratkotrajni "izklopi", kar je bil znak da je za danes dovolj. Ampak ura še ni bila pozna in imela sem še ogromno časa za tavat in raziskvat.

In tako sem našla svoj ledeni iglu, svoj leaden grad in toliko naravnih umetnin, ki jih še nihče ni videl, ker odkar je sneg in veter ustvaril vse te lepote, tam ni nihče hodil... Neverjeten občutek, ko vidiš to, čutiš to... kot da je samo zate bilo ustvarjeno. Ampak ne za vedno, samo za ta trenutek. Čudovito.