V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, in šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla prvi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi Otokar IV. Štajerski, knez Leopold, koroški vojvoda Ulrik III., oglejski patriarhi in papeži, kasneje pa tudi Celjski grofje. Ko se je kartuzijanski red močno razširil in se razdelil na province, je Žička kartuzija pripadla Lombardski provinci. Med nadaljnjo delitvijo reda so Žiče leta 1335 postale sprva sedež Nemške province (Provinicia Alemaniae), leta 1355 sedež Zgornjenemške province (Provinicia Alemaniae Superioris). Že pred koncem 13. stoletja so žički menihi s priorjem Gotfridom pomagali pri ustanovitvi hčerinske kartuzije Červany klaštor v Lehnici na današnjem Slovaškem.
Največji razcvet pa je za Žičko kartuzijo prinesla ena od velikih katastrof v zgodovini katoliške Cerkve - Velika zahodna shizma, ko sta kristjane vodila dva papeža, eden iz Rima in drugi iz Avignona. V tem času se je kartuzija Žiče vzpela do položaja enega od najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij (naj omenimo samo kartuzije Mauersbach, Schnals na Tirolskem, Mainz, Trier, Koblenz in Koeln), pri čemer so morali skrbeti za vzgojo bodočih patrov in priorjev, poskrbeti pa so morali tudi za osnovne knjige v knjižnicah teh hčerinskih kartuzij. Rimski papež Urban VI. je dal v Žičko kartuzijo prenesti sedež generalnega kapitlja kartuzijanskega reda, tako da so Žiče za skoraj dve desetletji (1391-1410) prevzele vlogo osrednjega samostana za vse kartuzijanske hiše, ki so v razkolu ostale zveste rimskemu papežu, (namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji). To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, trije žički priorji (Janez iz Barija (1391), Krištof (1391-1398) in Štefan Maconi iz Siene (1398-1410) so bili hkrati generalni priorji, kar pomeni, da so tedaj v Žičah oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči. Ko je red leta 1410 ponovno vzpostavil enotnost, je bil to tudi rezultat velikih prizadevanj in zaslug žičkih priorjev. Takšno delovanje v času razkola je Žičam zagotovilo dolgotrajno velik vpliv in ugled. Povezave med kartuzijami niso bile zgolj pokrajinske in zgodovinske, žička kartuzija je vzdrževala tesne stike s samostani tega reda v Pragi, Mauersbachu, Gamingu in Aggersbachu. Posebej so se med seboj povezale slovenske kartuzije, o čemer priča prepis bratovske listine med štirimi slovenskimi kartuzijami iz 26. junija 1415, sklenjene v samostanu Bistra (MS 20, FOL.105v), ki ga danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Posebej v časih stiske (zaradi lakote, bolezni in vojn) je kartuzije duhovno povezovala skupna molitev, kartuzije so si med seboj tudi izposojale knjige in si pomagale z nasveti.
Štefan Maconi
Blaženega Štefana Maconi (1350–1424) iz Siene (v nekaterih slovenskih virih tudi Štefan Macone), učenca svete Katarine Sienske, med drugim žičkega in pozneje generalnega priorja papežu v Rimu zvestega dela kartuzijanskega reda med velikim zahodnim razkolom, uvrščajo med glavne protagoniste procesa, ki je kasneje pripeljal do katarinine kanonizacije. Razširjal je njene spise, se trudil za cerkveno ter politično podporo, hkrati pa si z uspehom prizadeval za združitev svojega razklanega reda, kar je dosegel tako, da sta na koncilu v Pisi odstopila oba generalna priorja obeh obidienc in je red izvolil novega, ki je bil večini kartuzij po volji.
Zadnja stran rokopisa pesnitve Filipa iz Žič, listino hrani Univerzitetna knjižnica v Heidelbergu
Filip iz Žič
V Žički kartuziji je v 14. stoletju ustvarjal Filip iz Žič (Phillip von Seitz), ki je iz latinščine prepesnil nad 8000 verzov obsegajoč ep o...
Read more
Learn more insights from Wanderboat AI.
