Polnost utrinkov iz Mariborskega Otoka.
Tu sem prvič. Zanj sem zvedela v šoli pred več desetletji. Zame je pomenljiv, ker sem poslala slike iz Otoka na Otok, to je v Izolo.
Navdaja me razpetost med občutkom propadanja in veličanstvenostjo naravne oaze po posegu človeka v naravo.
Srh me preveva, ko gledam zarjavelo konstrukcijo mosta. Občutim nemir, izziv nepoznanega, omamo nenavadnih okoliščin, temu rečejo adrenalin.
S strahom odgovornosti do mladoletnega sina stopam med luknjami na mostu, ki mi zastirajo pogled navzdol na reko. Samota. Zakaj ni ljudi, ki bi se napajali z močjo te narave? Sama sem in vodim kolo, ker sem bolj varna glede na razmere na mostu. Kaj če se spotaknem na lesenem mostu iz številnih hlodov z različnimi višinami in kam priletim, v reko, ob železo, se zarije lesena trška v kožo? Kdo mi bo pomagal?
Drugi del je pogled na Otok. Grem za zvokom, ki mi odpre čute. Širina pogleda mi pričara pesem gozda, slogo dreves in hkrati njihovo individualnost. Zaveje veter in me poboža s posebnim občutkom, dotik kot bi izzival zdravljenje telesa in ojačal moje nezavedno in me ponesel v moje duhovno sporočilo. Obkrožena s krošnjami opazujem in voham božanskost nedotaknjenega naravnega procesa letnih časov v gozdu, raznovrstnost mikroklime na tako majhnem delu zemljišča, ki odgovarja po naravnih zakonih na fizikalne obremenitve.
Drava pa je mogočna, čutim njeno moč, ki nima ene smeri, ampak me spominja na vrvežavost misli gimnazijskega debatnega tekmovanja, cveta borbenosti mladosti.
Obala je v njeni skromni obsežnosti zelo raznolika. Kakšno bogastvo! Preleti me misel s slikami z letala, ki nam jih ponuja udobje televizijskega ekrana in National geografic. In mislim kakšen hrib je bil ta otok pred zajezitivijo?
Globlji del obale in na njem klopca kliče k počitku telesa in duha. Nedostopen del z drevesi, katerih korenine so obrambni zid. Oaza mivke, mirno zavetje, kjer sončni žarki grejejo plitvino. In glej, glej pasjo radoživost, ki dviguje vodne kapljice v mavrične barve utrinkov sončnega zahoda. S tekom po vodi vzbuja kipenje življenjske radosti, ko si jo posredujeta pes in človek. Uživam v občutkih empatije med njima, pristno sodelovanje in pripadnost v igri s frizbijem. Kako bi se to empatijo predalo med širše množice? Mogočni kamniti bloki vabijo, da se vsedem v njihovo toplino, ki so jo zapustili sončni žarki. In naprej? Ni poti. Nedostopnost opozarja na nevarnost? Verjetno!
Dvignem pogled in osupnem. Pod nebom hišica, pod njo strme, ravne črte človeške nadčloveškosti! Ne vidim dobro in ne razločil kar bi drugi jasno videl. Brajde, gorice, vinograd. In kdo obdeluje, kako? Danes je mladina s kifotično držo, ker jo um prisiljuje v nenaravno držo, občutke pa jim daje mrtev ekran milijard slik, ki vznemirjajo možgane. In kakšna so ta telesa sob, Evroparka in ekranov.... in kako obdelujejo tam, tam zgoraj, zgoraj pod nebom, zgoraj nad globokim rečnim zajetjem? Čudež! In koliko časa še?
Končujem krožni obhod. Trata, vriski otrok, klepet staršev, tek psa za žogico, neka betonska gmota, ki je ne registriram.
Ozka vrata za dostop na most in vračanje v tukaj in zdaj vpetosti v različne vloge skozi življenje. Biti hči, mati,žena, delavka, kuharica, snažilka, prijateljica, vizionarka, zdraviteljica, naravovarstvenica in, in kaj naredim za prihodnost v tem naravnem biseru po posegu človeka v naravo in jo imenujemo...
Read more
Learn more insights from Wanderboat AI.
