Čebelarski muzej v Radovljici je specialni muzej in je edini pooblaščeni muzej te vrste pri nas. Od odprtja leta 1959 domuje v baročni Radovljiški graščini v starem delu mesta in skrbi za bogato dediščino slovenskega čebelarstva, jo evidentira, zbira, hrani, dokumentira, predstavlja in popularizira. Sklep o ustanovitvi čebelarskega muzeja sega v leto 1926, poziv urednika Slovenskega čebelarja Avgusta Bukovca za načrtno zbiranje čebelarskih predmetov, zlasti poslikanih panjskih končnic, pa v leto 1929. Razloge za odločitev o samostojnem čebelarskem muzeju je Bukovec navajal v zavedanju izvirnosti slovenskega judskega čebelarstva (ljudski panj, kranjič, orodje in način čebelarjenja), množičnega odtekanja naših panjev s poslikanimi panjskimi končnicami vred v tujino (npr. zbirke slovenskih panjskih končnic imajo tudi v Švici v Bernu in drugod), in ne zastopanja čebelarstva v muzejih. Po neuspelih prizadevanjih za ureditev razstavnih prostorov v Ljubljani v 30. letih prejšnjega stoletja, kjer so stežka nabrano gradivo v prostorih nekdanje Čebelarne samo hranili, je napočil ugoden trenutek za nadaljevanje priprav na ustanovitev čebelarskega muzeja v Radovljici leta 1957. 7. februarja tega leta so se v Radovljici predstavniki čebelarske organizacije, Kmetijskega inštituta iz Ljubljane, Pokrajinskega muzeja iz Radovljice, Etnografskega in Tehniškega muzeja iz Ljubljane in predstavniki radovljiške občine. Ustanovljen je bil širši odbor za Čebelarski muzej, ki naj bi deloval v okviru nedanjega Pokrajinskega muzeja. Slovesno odprtje muzeja je bilo 3. julija 1959 v Radovljiški graščini, kjer domuje še danes. Velik del gradiva je bilo zbran po Gorenjskem, predvsem so se izkazali člani iz lokalnih čebelarskih društev, nekaj pa ga je odstopila iz svoje zbirke Zveza čebelarskih društev za Slovenijo.
Leta 1963 so bili ustanovljeni Muzeji radovljiške občine, v katere so se združili do tedaj samostojni Kovaški muzej v Kropi, Čebelarski muzej in Muzej talcev v Begunjah. Posodobitev in dopolnitev je stalna razstava Čebelarskega muzeja dočakala šele leta 1973 ob 200-letnici smrti Antona Janše. Muzej je pridobil dva nova prostora in izdal katalog. Leta 1977 je bila stalna razstava dopolnjena z opazovalnim panjem, za katerega je dobrih 25 let skrbel vzrejevalec Ciril Jalen. Naslednje leto je muzej pridobil sobo o apiterapiji, ki jo je opremil Biotični center Medexa.
Po tem letu se je muzej začel uveljavljati tudi izven Slovenije (na mednarodnih simpozijih, s potujočo razstava poslikanih panjskih končnic). Zadnjič je bila stalna razstava prenovljena leta 2000. Poleg potujoče razstave poslikanih panjskih končnic so stalnice v dejavnosti muzeja občasne razstave, pedagoški in andragoški programi (delavnice, predavanja…). Osnovne naloge Čebelarskega muzeja tudi v bodoče ostajajo evidentiranje, dokumentiranje, hranjenje, ohranjanje, proučevanje, posredovanje in promocija čebelarske dediščine ter povezovanje s strokovno in laično javnostjo. Pospešeno se izvaja digitalizacija gradiva in skrb za dostopnost.
Aktualna stalna razstava Čebelarstvo na Slovenskem v petih razstavnih prostorih predstavlja tri ključne teme, ki zaznamujejo slovensko čebelarstvo: avtohtono raso čebele kranjsko sivko, svetovno priznane čebelarje in poslikane panjske končnice.
Pot skozi stalno razstavo muzej se zaključuje v prostoru za občasne in priložnostne razstave, vezane na čebelarstvo. K uveljavljanju Čebelarskega muzeja v Sloveniji in zunaj nje pomaga tudi potujoča razstava panjskih končnic. Obiskovalci svoje doživetje muzeja lahko dopolnijo z udeležbo na delavnici Izdelki iz čebeljega voska, našim najmlajšim sta v pedagoškem kotičku na voljo pobarvanka Čebelica Cvetka in učni čebelnjak, šolski mladini pa delovni zvezek Čebelarskega muzeja. V muzejski trgovini je na voljo strokovna literatura, med in drugi spominki.
Čebelarski muzej pri svojem delu tesno sodeluje s slovenskimi čebelarji, Čebelarsko zvezo Slovenije in Čebelarskim razvojno-izobraževalnim centrom
Learn more insights from Wanderboat AI