Na slovenskem narodnostnem ozemlju srečujemo Jude predvsem od 12. stoletja dalje. Na Ptuju je bila prvič omenjena judovska posest leta 1286. V Mariboru Jude prvič zasledimo med letoma 1274 in 1296. Sinagoga v Mariboru je bila zgrajena na koncu 13. stoletja; prvič je omenjena leta 1354, čeprav je gotovo starejša, na kar lahko sklepamo iz arheoloških in arhitekturnih ostankov. Ohranjen je tudi nagrobnik prvega znanega mariborskega rabina Abraham, ki je umrl leta 1379. Sinagoga je bila versko, duhovno in kulturno središče judovskega geta v srednjeveškem Mariboru, ki se je nahajal na jugovzhodnem delu obzidanega dela mesta. Židovski stolp je bil zgrajen v sklopu gradnje mestnega obzidja in se nahaja na zidnem robu. Oba objekta sta bila rezultat judovskega priseljevanja na današnje območje Štajerske, kjer so Judje prvič omenjeni med letoma 1274 in 1296. Ukvarjali so se predvsem z denarništvom in bančništvom ter imeli močne gospodarske stike s Prago, Dubrovnikom in Benetkami. S tem je skupnost odigrala pomembno gospodarsko vlogo lokalnega razvoja trgovine in prekupčevanja. Januarja leta 1497 so bili Judje izgnani in tako je njihovo posest, vključno s sinanogo, prešla v zasebne roke - kupila sta jo zakonca Barbara in Bernardin Druckher, ki sta si pridobila večino nekdanje judovske posesti in sta sinagogo leta 1501 preuredila v rimskokatoliško cerkev Vseh svetnikov. V 17. stoletju je zgradba dobila zvonik. Leta 1785 je zaradi jožefinskih reform sinagoga ponovno zamenjala lastnike in prešla v roke avstrijske vojske. Konec 18. stoletja je bila prezidana, zvonik je bil odstranjen. Vojska je nato do leta 1811 uporabljala zgradbo kot skladišče, nato pa so jo prodali zasebnikom, ki so jo uporabljali kot skladišče, vinsko klet, tovarno krtač, del sinagoge pa preuredili v stanovanjsko hišo. Notranjost zgradbe je bila velikokrat prezidana, še posebej v 19. in 20. stoletju.